Tehnologija za raziskovanje in opazovanje vesolja se vse bolj razvija. Tako zelo, da so Brian Welch in njegova ekipa raziskovalcev zahvaljujoč vesoljskemu teleskopu Hubble prišli do inovativnega odkritja. Našli so zvezdo WHL0137-LS, ki so jo poimenovali earendel. Njena svetloba je potrebovala skoraj 13.000 milijard let, da je dosegla nas, in vidimo jo, ko je bilo vesolje le 7 % svoje trenutne starosti.
V tem članku vam bomo povedali o značilnostih Earendela, njegovem odkritju in še veliko več.
Earendelovo odkritje
Impresivno je najti posamezno zvezdo na takšni razdalji, vendar je to mogoče zaradi popačenja prostora-časa, ki ga opisuje splošna relativnost. Hubble je uporabil majhen "trik", da bi izkoristil ta pojav. Earendelovo svetlobo je okrepila gravitacija ogromne galaktične jate WHL0137-08, ki leži med nami in zvezdo. Ta učinek gravitacijske leče nam je omogočil opazovanje te posamezne zvezde.
Leta 2016 so galaksijo WHL0137-zD1 sprva opazovali s programom RELICS, ki preučuje jate leč, njeno popačeno obliko pa so pripisali gravitacijskemu vlečenju jate. Ta ista galaksija je ponovno pritegnila Hubblovo pozornost leta 2019. Gravitacijska leča, ki je ustvarila to podolgovato sliko, je najbolj razširjena med opazovanimi, obsega 15 ločnih sekund in galaksiji je prinesel vzdevek "lok zore".
Program RELICS je preučil 41 kopic, vključno z WHL0137-08, ki sta jo posneli Hubblovi kameri ACS in WFC3. Jata je sposobna povečati predmete onkraj galaksij, kot so zvezde, in dve vidni madeži v ozadju Earendelove slike ustrezata isti zvezdni kopici. Uporaba numeričnih modelov na sliki Earendel je olajšala natančno določitev povečave zvezde, ki naj bi bila med tisoč in štirideset tisoč.
Ocene o zvezdi Earendel
Na žalost je nemogoče natančno izmeriti velikost zvezde s tako velike razdalje, čeprav je mogoče oceniti, da je manj kot 2,3 svetlobnih let. Ta ocena se morda zdi nepomembna, saj zvezde tako velike velikosti niso znane, vendar potrjuje, da imamo opravka z eno samo zvezdo in ne z zvezdno kopico, čeprav je možno, da bi lahko šlo za dvojno ali trojno zvezdo.
Absolutna velikost ultravijoličnega sevanja nam je omogočila sklepanje, da ima Earendel maso večjo od 50 sončnih mas, vendar je malo prostora za izboljšanje te ocene. Njegova masa je verjetno več deset ali stokrat večja od naše zvezde, najverjetneje je razpon med 50 in 100 sončnimi masami.
Po analizi njegovih značilnosti v treh letih in pol je mogoče ugotoviti, da ta pojav ni prehoden. Čeprav njegova sestava ni bila raziskana, se domneva, da Earendel rodil se je v zgodnjih fazah vesolja, kar nakazuje, da je sestavljen večinoma iz vodika in helija. Njegova starost pa kaže, da ni član prve generacije zvezd, znane kot Populacija III. Odkritje Earendela, najbolj oddaljene znane zvezde, presega odkritje Ikarja, ki so ga našli leta 2018 in naj bi bilo staro štiri milijarde let. Ikarja opazujemo z gravitacijskimi lečami, vendar novi teleskop James Webb ponuja potencial za določitev Earendelovega spektralnega tipa in ali gre za binarni ali večkratni sistem. Razlika med obema odkritjema je bistvena.
Pomen odkritja
Pomembnost tega odkritja je v perspektivi in ne kot osamljeno dejstvo. Ko želimo spoznati starodavne civilizacije, pregledamo ostanke, ki so jih pustile za seboj. S preučevanjem teh ostankov lahko spoznamo njihov način življenja. Podobno v prostranem vesolju, ostanki zvezd delujejo kot ostanki starodavne civilizacije.
Zvezde gredo skozi življenjski cikel, od rojstva do evolucije in končne smrti, pri čemer pustijo ostanke. Zvezde, kot je sonce, postanejo bele pritlikavke, medtem ko najbolj masivne postanejo nevtronske zvezde, najbolj masivne pa črne luknje, ki so jedro, kjer se odvijajo reakcije. Na koncu je tisto, kar ostane od zvezde, jedrska snov. Zato lahko primerjamo nevtronske zvezde, bele pritlikavke in črne luknje z mumijami vesolja.
Ta analogija nam omogoča sklepati, da če naletimo na enega od teh predmetov, je bila nekoč zvezda z določeno maso, ki je obstajala določen čas. To idejo nam ponuja evolucija. Z odkritjem takšne zvezde bi odprli okno v preteklost. To odkritje je pomembno, ker nam omogoča ne le priznati obstoj civilizacije, temveč jo tudi izkusiti v svojem času. Z opazovanjem vesolja lahko vidimo vsaj eno zvezdo iz časa mladega kozmosa, starega 900 milijonov let.
Druga prihodnja odkritja
Kot smo že omenili nebo v članku, se tehnologija za opazovanje vesolja vedno bolj razvija in z veliko hitrostjo napreduje. To nam daje misliti, kakšna odkritja lahko pričakujemo v prihodnosti. Teleskop James Webb se lahko uporablja ne samo za odkrivanje teh zvezd, ampak tudi za pridobivanje njihovih spektrov. S tem lahko pridobimo boljše razumevanje zvezdne astrofizike. Te prve zvezde, znane kot zvezde populacije III, bile so zvezde, ki so se oblikovale v času, ko je bilo virov malo.
V zgodnjih fazah vesolja so bile prve zvezde sestavljene večinoma iz vodika in helija, s sledovi drugih elementov. Te zvezde še niso doživele eksplozije in ni bilo kontaminacije z drugimi elementi, ki so nastali z združitvijo. Vendar, ko so te zvezde končno eksplodirale, pričakovali so, da bodo veliko bolj masivni, kot se trenutno opaža. Opazovanje značilnosti teh zgodnjih zvezd je izjemnega pomena, saj potrjuje naše teoretično razumevanje zgodnjih stopenj vesolja.
To izpolnjuje glavni cilj Hubbla, ki je bil zagotoviti, da je naše razumevanje fizikalnih zakonov in vesolja usklajeno s tem, kar dejansko opazujemo.
Upam, da boste s temi informacijami izvedeli več o zvezdi in Earendelu ter njunih značilnostih.